6 resnic o obračunu plač

Zakon o delovnih razmerjih v 126. členu nalaga delodajalcem obveznost plačila za delo. Zakon navaja, da je plačilo za delo sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca.

Plača je v skladu z zakonom o delovnih razmerjih sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

Plačilo za delo je ena od osnovnih motivacij zaposlenih na eni strani ter strošek delodajalca na drugi. Toda relativno zapleten sistem obračunavanja plač pri nas povzroča napake, nerazumevanje, v nekaterih primerih celo prevelike stroške in včasih nepotrebne napetosti med udeleženci delovnega procesa. V nadaljevanju zato podajamo nekaj napotkov, odgovorov in opozoril na najpogostejše napake, ki se pri obračunu plač dogajajo v praksi. Imenovali smo jih 6 resnic o obračunu plač.

1. »Slovar« izrazov, povezanih s plačo – ali se med seboj sploh razumemo, ko uporabljamo besedo plača?

Dejstvo je, da izraz »plača« delodajalcem, zaposlenim in računovodji ne pomeni istega, zato je izrednega pomena, da se natančno dogovorimo, o kateri kategoriji govorimo, ko uporabimo izraz plača. Delodajalci z izrazom plača običajno mislijo na vse stroške, ki so povezani z zaposlenim. Delavci pod istim izrazom razumejo morda neto plačo, največkrat pa celo znesek, ki jim je izplačan na transakcijski račun. Računovodji pa izraz plača pomeni bruto plačo, kategorijo, ko jo opredeljuje tudi zakonodaja in od katere je običajno odvisnih niz drugih izplačil. Ko sedimo za isto mizo in se pogovarjamo o plači, je zato zelo pomembno, da se najprej dogovorimo o tem, kaj nam kateri izraz pomeni.

2. Katera »plača« naj bo opredeljena v pogodbi o zaposlitvi?

Slovenska zakonodaja je napisana tako, da večina izračunov in kategorij izhaja iz bruto plače. V skladu z zakonom o delovnih razmerjih mora biti v pogodbi o zaposlitvi opredeljena osnovna bruto plača zaposlenega in dodatki, ki mu pripadajo.

3. Ali je narobe, če v pogodbo o zaposlitvi zapišemo neto plačo?

Taka pogodba verjetno ni neveljavna, je pa v neskladju z zakonodajo in na eni strani komplicira sam izračun plače, na drugi strani pa lahko povzroča večjo davčno obremenitev delodajalca (in delno tudi zaposlenega). Če je namreč v pogodbi opredeljena neto plača zaposlenega, bo le-ta stimuliran za to, da olajšave za vzdrževane družinske člane med letom ne bo uveljavljal. To pa pomeni, da bo za isto neto plačo delodajalec plačal več dohodnine in tudi socialnih prispevkov. Dohodnino bo sicer delavec v letnem obračunu dohodnine dobil nazaj, če bo vzdrževane družinske člane prijavil naknadno (ali v posebni napovedi ali v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine). Več plačani prispevki pa so za oba »izgubljeni«.

4. Ali se zaposleni lahko odločijo, da med letom ne bodo uveljavljali niti splošne olajšave?

Ne, prilagajanje dohodnine na ta način po zakonu ni dovoljeno. Možno je le, da zaposleni posebej podpiše izjavo, v kateri navede, da ne želi, da se mu med letom upošteva dodatna olajšava za zavezance z nizkimi dohodki. V kolikor ima zaposleni še kakršnekoli druge dohodke poleg plače (katastrski dohodek, najemnine…), je to priporočljivo, saj že regres za letni dopust lahko povzroči, da delavec preseže prag in zato mora letno dohodnino doplačati. Ker govorimo o ljudeh z nizkimi dohodki, so taka doplačila lahko zelo težko izvedljiva.

5. Ali je veljavno določilo v pogodbi o zaposlitvi, da je dodatek za minulo delo vštet v osnovno plačo?

Dodatek za minulo delo (po večini kolektivnih pogodb znaša 0,5 % osnovne bruto plače za vsako leto dela) mora biti na plačilni listi prikazan posebej. Tudi če se delavec in delodajalec ob sklenitvi pogodbe dogovorita, da je dodatek za minulo delo del dogovorjene plače, mora biti na plačilni listi ločeno prikazana osnovna bruto plača in dodatek za minulo delo. Po prvem letu dela se mora slednji povečati za 0,5 odstotne točke.

6. Katera so najpogostejša povračila stroškov v zvezi z delom, ki se izplačujejo pri plači?

Zakon o delovnih razmerjih določa, da zaposlenim pripada poleg plačila za delo tudi povračilo materialnih stroškov. Njihovo višino določajo kolektivne pogodbe in interni akti, njihove najvišje zneske, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, pa Uredba o višini povračil stroškov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo.

Poglejmo nekaj najpogostejših povračil stroškov, ki se izplačujejo skupaj s plačo:

• Prevoz na delo in iz dela (praviloma se delavcu povrnejo stroški najnižjega javnega prevoza, če ta ni mogoč pa 0,18 € za vsak prevoženi kilometer po večini kolektivnih pogodb (izjema je na primer javni sektor…)).
• Stroški prehrane (povrnejo se v zneskih, določenih s kolektivnimi pogodbami ali internimi akti, največ pa do 6,12 € za dan prisotnosti na delu).
• Nova ureditev, po kateri je povračila zaposlenim za materialne stroške potrebno poročati DURS na REK obrazcih, so povzročila, da delodajalci v večji meri skupaj s plačo izplačujejo tudi povračila dnevnic, kilometrin in drugih stroškov.

Ljudski rek »Čisti računi, dolgi prijatelji« velja tudi, ali pa še najbolj, v odnosu med zaposlenimi in delodajalci. Sestavi pogodbe, informativnim obračunom ter razčiščenim pojmom je zato že na začetku potrebno posvetiti dovolj pozornosti. Hkrati pa je zelo pomembno, da se zavedamo, da so zadovoljni, dobri in motivirani zaposleni naložba in zato vlaganja vanje ne bi smeli obravnavati samo kot strošek, temveč predvsem kot naložbo za prihodnost.