1. UVOD

Na delovnem mestu preživimo velik del svojega življenja. Podvrženi smo stresu, pritiskom, prisiljeni drži in podobnim dejavnikom, ki vplivajo na naše zdravje in dobro počutje. Človek pa je enovito bitje in nemogoče je ločevati skrb za zdrav način življenja na poslovni in zasebni del življenja.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) zato predpisuje, da mora organizacija svojim delavcem zagotoviti varno in zdravo delovno okolje in tudi načrtovati in izvajati ukrepe promocije zdravja na delovnem mestu. Čeprav zakon velja že več kot desetletje, se še vedno pojavljajo nekatere dileme v zvezi z davčno obravnavo stroškov promocije zdravja na delovnem mestu.

V nadaljevanju se bomo sprehodili skozi nekaj najpogostejših prepričanj, dilem, oziroma mitov obravnavane tematike, ki smo jih razdelili v vsebinske sklope.

 

2. SPLOŠNO O UKREPIH PROMOCIJE ZDRAVJA NA DELOVNEM MESTU

MIT ŠTEVILKA 1: Če delodajalec zagotavlja varno delo  v skladu z Izjavo o varnosti z oceno tveganja, je skladen z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) in mu ni treba izvajati drugih ukrepov v zvezi z zdravjem zaposlenih.

NE DRŽI.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu v 6. členu zavezuje delodajalca, da mora načrtovati in izvajati ukrepe promocije zdravja na delovnem mestu, ki jih razume kot sistematične in ciljane aktivnosti in ukrepe, ki jih delodajalec izvaja zaradi ohranjanja in krepitve telesnega in duševnega zdravja zaposlenih.

Programi promocije zdravja na delovnem mestu ne nadomeščajo ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev. Velja pa tudi obratno, zgolj izvajanje ukrepov varnosti in zdravja pri delu ni dovolj za izpolnjevanje določil zakona glede promocije zdravja na delovnem mestu.

 

MIT ŠTEVILKA 2: Delodajalec lahko ukrepe promocije zdravja na delovnem mestu določa sproti, po lastni presoji, brez predhodnega načrta in posveta z medicino dela.

NE DRŽI.

Delodajalec mora promocijo zdravja na delovnem mestu načrtovati v Izjavi o varnosti z oceno tveganja, kar določa 27. točka 76. člena ZVZD-1. Načrt promocije zdravja na delovnem mestu je lahko priloga ali aneks k obstoječi, oziroma veljavni oceni tveganja in mora biti podpisan s strani pooblaščene osebe. O načrtu oziroma programu promocije zdravja na delovnem mestu mora delodajalec seznaniti delavce.

Načrt promocije zdravja na delovnem mestu mora biti usklajen z zdravstveno oceno delovnega mesta, ki jih opredeli izvajalec medicine dela in je prilaga k Izjavi o varnosti z oceno tveganja.

 

MIT ŠTEVILKA 3: Delodajalec mora v skladu z zakonodajo za ukrepe promocije zdravja na delovnem mestu zagotavljati finančna sredstva. Delavcu ukrepi ne smejo predstavljati finančnih obveznosti.

DRŽI.

Iz zakona jasno izhaja, da mora organizacija načrtovati promocijo zdravja na delovnem mestu in zanjo zagotoviti potrebna sredstva. Zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu delavcu ne sme povzročiti finančnih obveznosti.

Pomembno je še, da so vsi delavci vključeni v ukrepe promocije zdravja na delovnem mestu pod enakimi pogoji.

 

MIT ŠTEVILKA 4: Ukrepi promocije zdravja na delovnem mestu v skladu s področno zakonodajo imajo vedno neugodne davčne posledice.

NE DRŽI.

Ministrstvo za zdravje je izdalo publikacijo Smernice za promocijo zdravja na delovnem mestu. V njih je naveden nabor ukrepov in mnogi med njimi nimajo neugodnih davčnih posledic. Za vse ostale ukrepe, s katerimi delodajalec uresničuje smernice promocije zdravja na delovnem mestu, pa velja, da se presojajo od primera do primera.

Praksa zadnjih let je prinesla kar nekaj sprememb in izboljšav na tem področju. Dejstvo je, da se vsi zavedamo, da so ukrepi promocije zdravja na delovnem mesu za delodajalca obveznost, kar pomeni, da so pogoj za opravljanje dejavnosti in s tem za doseganje prihodkov. Posledično so lahko davčno priznan strošek in niso boniteta. Morajo pa seveda izpolnjevati pogoje in biti ustrezno umeščeni v načrtovanje promocije zdravja na delovnem mestu. Univerzalnega recepta pri tem ni, potrebno se je odločati od primera do primera.

Nabor ukrepov, ki praviloma nikoli nimajo neugodnih davčnih posledic in jih navaja Ministrstvo za zdravje v omenjeni publikaciji:

Ukrepi za izboljšanje organizacije dela:

  • Omogočanje gibljivega delovnega časa in prilagodljivih delovnih mest.
  • Omogočanje delavcem, da sodelujejo pri izboljšavi organizacije dela.
  • Zagotavljanje priložnosti za vseživljenjsko učenje.

Ukrepi za izboljšanje delovnega okolja:

  • Možnost izbire zdravega obroka v menzi.
  • Spodbujanje večje telesne aktivnosti.
  • Ureditev prostora za malico.
  • Zagotavljanje skupnih družabnih prostorov.
  • Spodbujanje podpore med sodelavci.
  • Omogočanje delavcem, da sodelujejo pri izboljšavah.
  • Ergonomski ukrepi, namestitev fontan s pitno vodo…

Individualni ukrepi:

  • Spodbujanje zaposlenih k občasnemu razgibavanju na delovnem mestu.
  • Opustitev kajenja in prekomernega pitja alkohola.

Nekatere druge, predvsem individualne ukrepe, pa je potrebno presojati z vidika davčne zakonodaje od primera do primera. Nekaj takih ukrepov bomo obravnavali v nadaljevanju.

 

3. STROŠKI PROMOCIJE ZDRAVJA NA DELOVNEM MESTU Z VIDIKA DOHODNINE

MIT ŠTEVILKA 5: Stroški, ki jih delodajalec vloži v zdravje zaposlenih, niso nikoli boniteta.

NE DRŽI.

Stroškov, ki jih organizacija nameni za zagotavljanje promocije zdravja na delovnem mestu, ni mogoče splošno izvzeti iz bonitet. Zakon o dohodnini vključuje negativno definicijo dohodka, kar pomeni, da so obdavčeni vsi dohodki, razen če so izrecno neobdavčeni, oziroma oproščeni plačila dohodnine. Dohodki pri tem vključujejo tudi bonitete, ki so definirane kot vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delavcu ali njegovemu družinskemu članu zagotovi organizacija v zvezi z zaposlitvijo. Zakon pa opredeljuje tudi nekatere izjeme.

Z vidika promocije zdravja na delovnem mestu so izjeme od obdavčitve bonitet na primer:

  • Določene storitve, ki so posebej izvzete in so neobdavčene pod določenimi pogoji (na primer zdravstveni pregledi, cepljenja, zavarovanja, izobraževanja…)
  • Ugodnosti manjših vrednosti, ki se zagotavljajo vsem delavcem pod enakimi pogoji. Te ugodnosti niso obdavčljive, ker je davčna osnova praviloma nizka in tudi zaradi težavnosti vrednotenja in pripisovanja posameznemu delavcu (sadje na delovnem mestu, najem skupnih prostorov za rekreacijo…).
  • Obdavčljive niso tudi nekatere ugodnosti, ki po definiciji sicer so bonitete in jih je mogoče pripisati posameznemu delavcu, vendar jih delodajalec ne zagotavlja redno in pogosto ter ne presegajo 15 € mesečno.

 

4. STROŠKI PROMOCIJE ZDRAVJA NA DELOVNEM MESTU Z VIDIKA DAVKA OD DOHODKOV PRAVNIH OSEB

MIT ŠTEVILKA 6: Najem dvorane za organizirano vadbo zaposlenih izven delovnega časa je davčno nepriznan strošek.

DRŽI (glede na pojasnilo FURS)

Obravnava stroškov povezanih s promocijo zdravja na delovnem mestu z vidika davka od dohodkov pravnih oseb je tisti del obdavčitve, ki ima po mnenju stroke še veliko priložnosti za izboljšave. Strinjamo se, da so davčno priznani vsi stroški, ki jih organizacija ugotovi v izkazu poslovnega izida v skladu z računovodskimi standardi, če ni posebnega pravila po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb in če so pogoj za pridobitev prihodkov ter so posledica opravljanja dejavnosti.

Za ukrepe promocije zdravja na delovnem mestu velja, da so posledica opravljanja dejavnosti in so zato poslovno potrebni, saj je organizacija v skladu z zakonom ukrepe dolžna sprejeti. Pri tem pa je potrebno opredeliti, kaj je običajni obseg in vrsta stroška. Po drugi strani pa je res tudi, da imajo ukrepi promocije zdravja na delovnem mestu skoraj vedno tudi zasebno noto.

Po pojasnilu FURS stroški najema telovadnice ali drugega prostora za izvajanje športnih aktivnosti zunaj delovnega časa ne izpolnjuje pogojev za priznavanje po 29. členu ZDDPO-2, tudi če gre za ukrep promocije zdravja na delovnem mestu, sprejet  v Izjavi o varnosti z oceno tveganja. Po omenjenem pojasnilu so vsi stroški, nastali zaradi izvajanja promocije zdravja na delovnem mestu, ki se ne izvaja med delovnim časom, davčno nepriznani.

Stroški najema dvorane za organizirano vadbo zaposlenih se z vidika Zakona o dohodnini štejejo kot ugodnost manjših vrednosti in niso obdavčeni kot boniteta. Hkrati pa so po mnenju FURS davčno nepriznan strošek, čeprav se po informaciji Ministrstva za zdravje ukrepi promocije zdravja lahko izvajajo med delovnim časom ali zunaj njega. Menimo, da je to področje, ki bi ga bilo potrebno ponovno proučiti in podrobneje definirati.

 

5. STROŠKI PROMOCIJE ZDRAVJA NA DELOVNEM MESTU Z VIDIKA DAVKA NA DODANO VREDNOST

MIT ŠTEVILKA 7: Od stroškov vadbe na delovnem mestu, ki je povezana z zdravstvenimi tveganji, si ne smemo odbiti DDV.

DRŽI in NE DRŽI (pojasnilo FURS, presoja posameznega primera)

Organizacija ima po splošnem pravilu pravico do odbitka DDV, če je blago ali storitve uporabila za namene svojih obdavčenih transakcij oziroma transakcij, od katerih sme tudi odbiti DDV. Pridobljeno blago in storitve morajo imeti neposredno in takojšnjo povezavo z obdavčljivimi transakcijami.

Obstajajo pa določene omejitve pravice do odbitka, ki so opredeljene v 66. členu Zakona o davku na dodano vrednost. Poleg tega pa po pojasnilu FURS organizacija ne more odbiti DDV od nakupa blaga in storitev, ki vključujejo elemente zasebne in končne potrošnje in niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnost ter niso strogo poslovne narave. Po tem pojasnilu davčni zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV v vseh primerih stroškov promocije zdravja na delovnem mestu, če ti stroški niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso strogo za poslovne namene. FURS je naprej zapisal, da organizacija nima pravice do odbitka vstopnega DDV od stroškov organiziranje telesne vadbe zunaj ali znotraj delovnega časa, za tečaje sprostitve in zaupnega psihološkega svetovanja. Po drugi strani pa pojasnilo navaja, da organizacija ima pravico do odbitka vstopnega DDV za tečaje za pridobitev kompetenc za obvladovanje stresa in zagotavljanje koles za vožnjo na krajših razdaljah.

Pojasnilo FURS je zelo strogo. Kljub temu pa nakazuje, da je potrebno pravico do odbitka DDV za stroške promocije zdravja na delovnem mestu obravnavati od primera do primera. Stroški promocije zdravja na delovnem mestu so namreč pogoj za opravljanje dejavnosti, saj so zakonsko obvezni. Prav tako organizacija stroške (lahko) vključuje v svoje cene blaga in storitev in so sestavni de splošni stroškov, ki so del kalkulacije prodajnih cen in s tem vključeni v obdavčljive prihodke.

 

6. PRIMERI

MIT ŠTEVILKA 8: Košarico sadja na delovnem mestu ali posodico s sladkimi prigrizki je najbolje knjižiti med stroške reprezentance.

NE DRŽI.

Stroški košarice sadja na delovnem mestu niso stroški reprezentance, saj so namenjeni zaposlenim, ne pa poslovnim partnerjem. Če jih obravnavamo kot stroške promocije zdravja na delovnem mestu, niso boniteta, saj gre za ugodnost manjših vrednosti in so hkrati davčno priznan strošek. DDV si ne smemo odbijati, saj je to omejeno v 66. členu ZDDV-1.

Na drugi strani pa je posodica s sladkimi prigrizki tudi ugodnost manjših vrednosti in posledično ni boniteta. Ne more pa biti opredeljena kot ukrep promocije zdravja na delovnem mestu, zato ni davčno priznan strošek.

 

MIT ŠTEVILKA 9: Delodajalec vsak mesec kupi zaposlenim vstopnico za nogometno tekmo, ki stane 12 €. To je davčno nepriznan strošek v skladu z Zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-1).

NE DRŽI

Nakup vstopnice je mogoče pripisati vsakemu posameznemu delavcu, zato tega ne moremo obravnavati kot ugodnost manjših vrednosti. Vrednost posamezne vstopnice je sicer pod 15 €, vendar se zagotavlja vsak mesec, zato je ne moremo obravnavati kot neobdavčene bonitete, ki se ne zagotavlja redno in pogosto.

Posledično je nakup vstopnice boniteta. Skupaj z davki in prispevki pa potem je davčno priznan strošek v skladu z Zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb.

 

7. ZAKLJUČEK

Strošek promocije zdravja na delovnem mestu je naložba v naše najbolj pomembno »premoženje«, v naše zaposlene. Obstaja cel kup ukrepov, ki nimajo negativnih davčnih posledic. Nekateri drugi zahtevajo poseben razmislek in ob upoštevanju omejitev prav tako nimajo neugodnih posledic.

Še vedno pa obstaja veliko možnost za izboljšave, da bi tudi davčni sistem bolje in ustrezneje spodbujal ukrepe promocije zdravja na delovnem mestu.

 

8. VIRI

  1. Mateja Drobež Tomšič: Promocija zdravja na delovnem mestu. Revija IKS 08-09, 2017.
  2. Pravilnik o načinu izdelave izjave o varnosti z ocenjevanjem tveganja (Uradni list RS, št. 30/00 in 43/11 – ZVZD-1)
  3. Publikacija FURS: Promocija zdravja na delovnem mestu https://www.google.com/search?q=promocija+zdravja+na+delovnem+mestu+furs&rlz=1C1GCEA_enSI1027SI1027&oq=PROMOCIJA&gs_lcrp=EgZjaHJvbWUqDAgDECMYJxiABBiKBTIJCAAQRRg5GIAEMggIARBFGCcYOzIGCAIQRRg7MgwIAxAjGCcYgAQYigUyBwgEEAAYgAQyBwgFEAAYgAQyBwgGEAAYgAQyBwgHEAAYgAQyBwgIEAAYgAQyBwgJEAAYgATSAQk4MTA2ajBqMTWoAgCwAgA&sourceid=chrome&ie=UTF-8
  4. Smernice Ministrstva za zdravje: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MZ/DOKUMENTI/DJZ-Preventiva-in-skrb-za-zdravje/Varovanje-in-krepitev-zdravja/zdravje-na-del-mestu/Promocija-zdravja-na-delovnem-mestu/Smernice_promocija_zdravja_na_delovnem_mestu-marec_2015.pdf
  5. Smernice 29. sestanka Komisije za DDV: https://taxation-customs.ec.europa.eu/system/files/2022-04/guidelines-vat-committee-meetings_en.pdf
  6. Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14, 90/15, 77/18, 59/19, 72/19, 196/21 – ZDOsk, 3/22, 29/22 – ZUOPDCE, 40/23 in 122/23)
  7. Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06, 56/08, 76/08, 5/09, 96/09, 110/09 – ZDavP-2B, 43/10, 59/11, 24/12, 30/12, 94/12, 81/13, 50/14, 23/15, 82/15, 68/16, 69/17, 79/18, 66/19, 172/21, 105/22 – ZZNŠPP in 12/24)
  8. Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19, 66/19, 39/22 ,132/22 – odl. US in 131/23)
  9. Zakon o varnosti in zdravju pri delu ZVZD-1 (Uradni list RS, št. 43/11)