Davčne blagajne – kaj se nam obeta?

Ideje o davčnih blagajnah so se začele razvijati pred več kot tremi desetletji, ko so se pojavili prvi predlogi, da je možno z ustrezno tehnologijo na enostaven način varno hraniti podatke o poslovnem prometu davčnih zavezancev. Podatki o prometu so se sprva shranjevali v zapečatenem elektronskem spominu registrskih blagajn, sledilo je e-podpisovanje in prenos podatkov na davčne uprave. Nekatere države že desetletja uporabljajo različne sisteme davčnih blagajn kot ukrep v boju proti sivi ekonomiji in utaji davkov, ocene o njihovi učinkovitosti pa niso enotne. Siva ekonomija je namreč kompleksen pojav, ki ni odvisen od posameznega ukrepa, ampak zahteva celovit sistem dolgoročno usmerjenih ukrepov, kar otežuje merjenje učinkovitosti posameznega ukrepa.

Danes veljavni ukrep pri poslovanju z gotovino je uporaba elektronske naprave, ki ne omogoča brisanja in spreminjanja računov, ne da bi se pri tem evidentirala tudi sled. V kolikor zavezanec nima takšne naprave, je dovoljena tudi uporaba vezane knjige računov, katero mora predhodno potrditi FURS.
V trenutni ureditvi vidi Ministrstvo za finance dve bistvene pomanjkljivosti in sicer:
• za nadzor ugotavljanja ustreznosti programa in evidentiranja prometa je potreben obisk pooblaščene uradne osebe pri zavezancu,
• podatki o izdanih računih se hranijo na blagajni pri zavezancu, za katero ni zahtevno tehnično varovanje podatkov.
Za odpravo navedenih pomanjkljivosti Ministrstvo za finance uvaja z januarjem 2016 davčne blagajne. Pri teh gre za elektronske naprave (strojno in programsko opremo) za beleženje prometa, ki si prek spleta v realnem času izmenjujejo podatke s centralnim informacijskim sistemom FURS.

Davčna blagajna je torej elektronska naprava
• z nameščenim ustreznim programom, ki ne omogoča brisanja, popravljanja ali kakršnega koli kasnejšega manipuliranja zapisa,
• z vzpostavljeno elektronsko povezavo (internet ali GPRS) z informacijskim sistemom FURS,
• z omogočeno možnostjo podpisovanja sporočil s kvalificiranim digitalnim potrdilom.

Kako bo potekala izdaja računa
Ob izdaji računa bo elektronska naprava generirala elektronsko podpisano XML datoteko, ki bo vsebovala podatke o izdanem računu ter jo poslala v sistem FURS. Sistem FURS bo preveril poslane podatke in vrnil v elektronsko napravo zavezanca posebno enkratno identifikacijsko oznako računa, ki se bo izpisala na računu. Postopek bo predvidoma trajal približno dve sekundi.
Pred izdajo prvega računa bo moral vsak zavezanec obvestiti FURS tudi o lokacijah poslovnih prostorov, kjer se bodo izdajali računi, kakor tudi kasneje ob morebitni selitvi. Zavezanec bo moral tudi z internim aktom vsaki lokaciji dodeliti oznako poslovnega prostora, ki bo sestavni del številke računa.
Predvideni so tudi primeri izdaje računov brez enkratne identifikacijske oznake računa v primerih napak pri elektronski obdelavi podatkov in nedelovanju internetne povezave.
Komu ne bo treba izdajati računa iz davčne blagajne?
V primeru nedelovanja elektronske naprave (izpad električne energije, okvara) bo zavezanec račun izdal z uporabo vezane knjige računov. Izdane račune iz vezane knjige računov bo zavezanec naknadno potrdil na FURS, pri čemer bo predpisan postopek naknadne potrditve računa.
V primeru, ko zavezanec posluje na območju, kjer ni omogočena internetna ali GPRS povezava, bo moral to ‘nezmožnost’ dokazati s potrdilom Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije. Potrdilo bo veljavno 1 leto od dneva izdaje, zavezanec pa bo moral za izdajo računov uporabljati vezano knjigo računov ali računalniški program, skladen z 38. členom ZDavP-2.

Ministrstvo za finance je sistem davčnih blagajn podrobno opisalo kot sledi:
”Osnovna ideja tovrstnih sistemov je, da se vsak gotovinski račun pred izdajo pošlje davčnemu organu, kjer se verificira in shrani. Zavezanec lahko za izdajo računov uporablja katerokoli elektronsko napravo z možnostjo dostopa do interneta. Menjava blagajn, razen v redkih primerih, ni potrebna. Zavezanec potrebuje internetni dostop za povezavo blagajne z informacijskim sistemom davčnega organa in program za prenos podatkov. Gre za odprt sistem davčnih blagajn, brez certificiranja strojne oziroma programske opreme. Sistem razen zagotovitve dostopa do interneta praviloma ne zahteva posebnih dodatnih stroškov za zavezance. Elektronske naprave so navadni računalniki (namizni ali prenosni), tablični računalniki in pametni telefoni, vse z možnostjo dostopa do interneta. Na elektronskih napravah so nameščeni običajni programi za blagajniško poslovanje z dodano funkcionalnostjo za izmenjavo podatkov z davčnim organom.
Postopek overitve računa poteka v realnem času preko formiranja enkratne identifikacijske oznake računa, ki se po internetni povezavi posreduje blagajni zavezanca.
Izvorni podatki o prometu se pri takšnih sistemih varujejo s predpisanim postopkom sprotne verifikacije računa pri davčnem organu, kjer so zaščiteni pred naknadnim spreminjanjem s strani zavezanca, zato ni potrebe po posebni nadzorni enoti, ki bi zagotavljala nespremenljivost izvornih podatkov na blagajni zavezanca. To pa hkrati pomeni bistveno nižje stroške za zavezanca, saj ni potrebno kupovati posebne certificirane opreme – nadzornih enot.
Davčni organ hrani podatke o vseh izdanih računih pri gotovinskem poslovanju, podatke pa lahko analitično obdeluje, primerja s podatki o prejetih obračunih različnih vrst davkov, itd. Na tej podlagi lahko davčni organ vrši ciljni nadzor in načrtuje nadaljnje ukrepe. Sistem omogoča, da inšpektorji v postopkih nadzora razpolagajo s podatki v realnem času, kar zelo poveča učinkovitost nadzora.

Prednosti »on-line« sistema:
• zaradi pošiljanja računov davčnemu organu v realnem času je možnost za naknadno prirejanje podatkov o prometu zmanjšana na minimum;
• odprt sistem: zavezanec lahko uporablja katerokoli elektronsko napravo za izdajo računov (navaden osebni računalnik, tablični računalnik, pametni telefon…) – ni dodatnih stroškov za zavezanca zaradi nabave specialne opreme;
• certificiranje programske in strojne opreme ni potrebno (s tem se zagotovi večja konkurenca pri trženju blagajniških rešitev in posledično nižja cena za končne uporabnike);
• davčni organ razpolaga s podatki o izdanih gotovinskih računih, kar omogoča učinkovitejši nadzor, podrobnejšo analizo tveganja in hitrejšo identifikacijo potencialno rizičnih zavezancev;
• ker se podatki o izdanih računih nahajajo pri davčnem organu, lahko inšpektorji izvajajo davčne nadzore tudi brez obiska zavezanca.
Slabosti »on-line« sistema oziroma tveganja v primeru vzpostavitve:
• potreben je dostop do interneta; treba je predvideti posebno rešitev v primeru nedelovanja sistema zaradi prekinjene internetne povezave;
• lahko pride do zastoja oziroma upočasnitve pri izdajanju računov zaradi komunikacije z davčnim organom.”
Po sedaj sprejetem predlogu zakona naj bile davčne blagajne obvezne od 2.1.2016.