Davčni zavezanci lahko v davčnem obračunu davka od dohodkov pravnih oseb, oziroma v obračunu akontacije dohodnine iz dejavnosti uveljavljajo nekatere davčne olajšave. Z njimi želi država stimulirati nekatere aktivnosti gospodarstva, za katere meni, da prinašajo dolgoročne koristi.
Davčne olajšave so zelo različne in lahko spodbujajo gospodarske aktivnosti, kot so investiranje ali raziskava in razvoj, zaposlovanje težje zaposljivih oseb, kot na primer olajšava za zaposlovanje invalidov ali mladih, pomoč nepridobitnim organizacijam z olajšavo za donacije in podobno. Različen je tudi obseg olajšave, ki znaša od 100 % vloženih sredstev do na primer 40 % investiranega zneska.
Za davčno optimizacijo pa je zelo pomembno tudi dejstvo, da se nekatere olajšave lahko prenašajo v naslednja davčna obdobja, druge pa ne. Njihova skupna značilnost sicer je, da se lahko koristijo samo do višine davčne osnove, torej da zaradi njih davčni zavezanec ne more imeti negativnega davčnega rezultata. Toda ker se nekatere olajšave lahko prenašajo naprej, je seveda pomemben vrstni red njihovega koriščenja vedno, kadar jih ne moremo ali ne želimo koristiti v celoti.
Davčno osnovo najprej zmanjšujemo z olajšavami, ki jih ne moremo prenašati v naslednja obdobja. To so na primer olajšava za donacije, olajšava za zaposlovanje, olajšava za praktično usposabljanje dijakov in študentov, dodatno pokojninsko zavarovanje in podobno.
Če imamo še vedno pozitivno davčno osnovo pa se pozabavamo še s koriščenjem olajšave za investiranje (lahko jo prenašamo 5 let), olajšave za raziskave in razvoj (lahko jo prenašamo 5 let) in olajšave za prenesene izgube iz preteklih let (prenašamo jih lahko neomejeno). Toda pozor – nova zakonodaja omejuje koriščenje olajšav za prenesene izgube preteklih let na polovico davčne osnove. S pravilno kombinacijo olajšave za investiranje ter prenesene izgube, tako lahko dosežemo, da imamo več let nično davčno osnovo in ne plačujemo davka.