V preteklih prispevkih smo vam predstavili več vidikov, prednosti in morebitne omejitve obdavčitve po sistemu normiranih stroškov.
Tokrat pa vam pobliže predstavljamo obe obliki, ki jih ponuja zakonodaja:
• obdavčitev samostojnega podjetnika preko sistema normiranih stroškov,
• obdavčitev družbe z omejeno odgovornostjo preko sistema normiranih stroškov.
Osnovna ugotovitev je – obdavčitev po sistemu normiranih odhodkov je praviloma veliko bolj ugodna za samostojnega podjetnika kot za družbo z omejeno odgovornostjo.
Pri samostojnem podjetniku je obdavčitev dokončna in 37.600 €, s katerimi razpolaga po plačilu davkov, je »njegovih«. Z njimi lahko prosto razpolaga, poplača dobavitelje in jih porabi za osebno potrošnjo.
Pri družbi z omejeno odgovornostjo pa je seveda drugače. Po obdavčitvi ji ostane 37.960 €, s katerimi lahko poplača dobavitelje ali jih investira v podjetju. Če pa jih želi lastnik porabiti za osebno potrošnjo, si mora izplačati dobiček in pri tem plačati 25 % akontacijo dohodnine, pri čemer mu za osebno potrošnjo ostane le 28.470 €.
.
Pri pavšalni obdavčitvi pa je še ena bistvena razlika in sicer:
– samostojnim podjetnikom ni potrebno oddajati poročila na AJPES in jim zato ni potrebno voditi poslovnih knjig.
Obdavčitev je dokončna in ne gre v davčno napoved za odmero dohodnine. Tako naj bi bili samostojni podjetniki relativno manj obdavčeni, sistem pa naj bi bil bolj sprejemljiv za tiste, ki se ukvarjajo s storitvami – torej imajo manjše materialne stroške.
– gospodarske družbe, pa morajo še vedno voditi poslovne knjige po (ZGD-1 54. in 59. člen), zato se za pravne osebe v smislu računovodenja ne spremeni nič.