Da bi lahko sprejeli odločitev o tem, ali naj se identificiramo za DDV ali ne, moramo odgovoriti najmanj na naslednja vprašanja:
• Koliko prometa pričakujem?
• Kdo so moji kupci?
• Kdo so moji dobavitelji?
• Kaj je moja dejavnost?
Ne glede na odgovore, se moramo obvezno identificirati za namene DDV, če izpolnjujemo enega od naslednjih kriterijev:
– Davčni zavezanci, ki so presegli 50.000 € obdavčljivega prometa.
– Davčni zavezanci kmetje z več kot 7.500 € katastrskega dohodka.
– Pridobitelji blaga iz drugih držav članic, ki so pridobili za več kot 10.000 € blaga.
– Davčni zavezanci, ki opravljajo oziroma prejemajo storitve (razen izjem) iz tujine.
– V nekaterih primerih tujci.
V nekaterih primerih pa se posamezniku splača tudi prostovoljna identifikacija za DDV. V tem primeru mora v sistemu ostati najmanj pet let.
Poglejmo nekaj primerov:
• Podjetje v glavnem posluje z davčnimi zavezanci z slovensko ID številko, praviloma se v tem primeru podjetju splača prostovoljna identifikacija.
• Podjetje je v glavnem izvoznik ali opravlja dobave blaga (in storitev) v EU – prave oprostitve. Tudi v tem primeru se praviloma splača prostovoljna identifikacija.
• Podjetje v glavnem posluje s končnimi potrošniki (fizičnimi osebami brez ID številke) in mora zaračunavati 22 % DDV. V tem primeru se prostovoljna identifikacija praviloma ne splača.
• Podjetje v glavnem posluje s končnimi potrošniki (fizičnimi osebami brez ID številke) in uporablja 9,5 % davčno stopnjo. V nekaterih primerih, predvsem ko imamo velik delež vstopnih stroškov obdavčenih z višjo davčno stopnjo, bi se tudi v tem primeru splačala prostovoljna identifikacija.