Slabosti “neto” sistema plač

Skladno s slovensko zakonodajo se pri nas uporablja obračun plače po bruto sistemu. 31. člen Zakona o delovnih razmerjih govori o vsebini pogodbe o zaposlitvi, katere element je tudi podatek o osnovni bruto plači zaposlenega, na katero se izračunavajo vsi morebitni dodatki, kot so dodatek na minulo delo, dodatek za nočno delo ali nedeljsko ali praznično delo, dodatek na stalnost, nadure, dodatek za delovno uspešnost in drugi.

Najpogosteje pa se delavec in delodajalec ob sklenitvi delovnega razmerja dogovorita o »neto plači« ali kar o »neto izplačilu«, ki vsebuje še izplačilo dodatkov kot so prehrana med delom, prevoz na delo in z dela in morebitne potne stroške.

Tu pa nastane problem, ker hitro lahko ugotovimo, da enako neto izplačilo dvema zaposlenima, ne pomeni tudi enakega stroška dela za delodajalca. Največjo razliko predstavlja uveljavljanje olajšav za vzdrževane družinske člane, saj je strošek dela zaposlenega brez olajšav višji, kakor pri zaposlenem, ki med letom uveljavlja olajšave za vzdrževane družinske člane.

V primeru smo pri obeh zaposlenih upoštevali, da je osnovna bruto plača iz pogodbe o zaposlitvi 1.000 €, oba zaposlena imata 23 let delovne dobe in se jima pri izračunu plače upošteva dodatek za minulo delo v višini 11,50%. Oba zaposlena sta se z delodajalcem dogovorila, da prejmeta mesečno plačo za polni delovni čas v višini 1.000 € neto. Edina razlika je, da en zaposlen ne uveljavlja olajšave za vzdrževane družinske člane, medtem ko ima drugi zaposleni 3 otroke v olajšavi.

Ker pri obeh zaposlenih »lovimo« 1.000 € neto izplačila, lahko razliko prikažemo kot delovno uspešnost, ki je pri zaposlenem brez olajšav bistveno višja (delovna uspešnost znaša 383,51 €) kot pri zaposlenem, ki uveljavlja olajšave (delovna uspešnost je 168,71 €). Razlika je 214,80 €. Zaradi te razlike je tudi strošek prispevkov delodajalca višji za 34,58 €. Skupna razlika v bruto bruto strošku dela pa je 249,38 EUR, kar vsekakor ni zanemarljiv podatek.